Mielopatija se nanaša na patološko stanje hrbtenjače, ki vodi do različnih nevroloških izpadov in okvar. Ta širok izraz zajema vrsto bolezni in poškodb, ki lahko vplivajo na strukturo in delovanje hrbtenjače ter povzročijo občutno obolevnost in v hudih primerih tudi invalidnost. Hrbtenjača, pomembna komponenta centralnega živčnega sistema, prenaša živčne signale med možgani in preostalim delom telesa. Vsaka motnja v tem zapletenem omrežju lahko povzroči globoke fiziološke posledice. Večino primerov mielopatije povzročijo motnje, ki poškodujejo mielinsko ovojnico, ali fizična poškodba hrbtenjače, kot je prometna nesreča.
Za zdravljenje mielopatije se lahko uporabi počitek, fizioterapija in/ali operacija. Cilj zdravljenja je zmanjšati simptome in izboljšati kvaliteto življenja.
Klinično pomembna anatomija
Hrbtenica se začne v vratnem predelu pod lobanjo. Nadaljuje se v torakalni predel in končno v spodnji del hrbta, kjer se poveže s križnico in medenico. Cervikalni del sestavlja 7 vretenc, torakalni del 12 vretenc in ledveni del 5 vretenc.
Med telesom vretenca in spinossusom je hrbtenični kanal. To je predel na sredini hrbtenice, kjer gre hrbtenjača navzdol in živci potujejo proti okončinam. Možgani in hrbtenjača so v treh membranah: dura mater, arahnoidna mater in pia mater. Vsak ima svojo strukturo in funkcijo.
Čeprav je hrbtenjača dobro zaščitena, jo lahko poškodujejo epiduralni ali intraduralni vzroki. Ko se to zgodi, ko govorimo o mielopatiji.
Vrste mieolopatije
Mielopatijo je mogoče razvrstiti glede na etiologijo, pri čemer so najpogostejše oblike cervikalna mielopatija, torakalna mielopatija in ledvena mielopatija.
Cervikalna mielopatija : je najbolj razširjena vrsta in se pojavi zaradi degenerativnih sprememb v vratni hrbtenici. S staranjem lahko medvretenčne ploščice dehidrirajo in se skrčijo, kar povzroči hernijo diska, nastanek osteofitov in zadebelitev ligamentov. Te spremembe lahko stisnejo hrbtenjačo, kar povzroči mielopatijo.
Torakalna mielopatija: je manj pogosta kot cervikalna, ta vrsta je pogosto posledica hernije diska, tumorjev ali zlomov v torakalni hrbtenici. Rigidnost torakalne hrbtenice nudi določeno zaščito, vendar so lahko posledice, če je prizadeta, hude zaradi omejenega prostora v torakalnem hrbteničnem kanalu.
Lumbalna mielopatija: Čeprav se hrbtenjača običajno konča pri vretencih L1-L2, lahko ledvena spinalna stenoza povzroči sindrom kavde ekvine, stanje, ki posnema mielopatijo, tako da prizadene živčne korenine na spodnjem koncu hrbtenjače.
Vzroki mielopatije presegajo degenerativne spremembe. Travmatične poškodbe, okužbe kot sta meningitis in tuberkuloza, vnetne bolezni, kot je multipla skleroza, in neoplazme lahko povzročijo mielopatijo. Prirojena stanja, kot je spina bifida, lahko povzročijo tudi mielopatijo od rojstva.
Simptomi in klinična slika
- Simptomi mielopatije se razlikujejo glede na stopnjo in resnost prizadetosti hrbtenjače. Pogosti simptomi vključujejo:
- Senzorični primanjkljaji: otrplost, mravljinčenje in izguba propriocepcije, ki prizadene predvsem roke in noge.
Motorični primanjkljaji: mišična oslabelost, spastičnost in težave s koordinacijo in ravnotežjem.
Avtonomna disfunkcija: inkontinenca mehurja in črevesja, erektilna disfunkcija in spremembe v uravnavanju krvnega tlaka.
Šibkost v spodnjem delu telesa in nogah je še ena pogosta manifestacija mielopatije. Šibkost običajno prizadene boke, stegna in meča. Bolniki imajo lahko težave pri vstajanju, šibkost med hojo ali tekom in večje tveganje za padec zaradi šibkih mišic nog. Pri bolnikih z napredovalo mielopatijo so opazili popolno paralizo nog.
Bolnikova nezmožnost pravilne hoje in ohranjanja ravnotežja lahko tudi kaže na mielopatijo. Izguba ravnotežja in koordinacije lahko zmanjša sposobnost bolnika v tolikšni meri, vsakodnevne dejavnosti kako je hoja, postanejo velik izziv. Z izgubo ravnotežja in koordinacije, se poveča tveganje za padce, kar dodatno vpliva na kakovost življenja.
Dobro je znano, da se v primerih mielopatije pojavi poškodba živcev pred mišično oslabelostjo. Stopnja, do katere bolnik občuti šibkost, je odvisna od obsega poškodbe živca, ki jo povzroči katero koli osnovno stanje. Na primer, če je poškodba le hrbtnih stebrov, se lahko pojavijo samo senzorični primanjkljaji brez motoričnih primanjkljajev.
Vendar pa se resnost mišične oslabelosti poveča, če je ogrožen kortikospinalni trakt. Nekateri posamezniki z mielopatskimi boleznimi poročajo o izboljšanju simptomov, ko so podvrženi kortikalni stimulaciji, zlasti transkranialni enosmerni stimulaciji (tDCS).
Diagnoza
Diagnoza mielopatije zahteva celovito klinično oceno, vključno s podrobno anamnezo in nevrološkim pregledom. Slikovne študije igrajo ključno vlogo pri potrditvi diagnoze in ugotavljanju vzroka. Slikanje z magnetno resonanco (MRI) je zlati standard, ki zagotavlja podrobne slike hrbtenjače, medvretenčnih ploščic in okoliških struktur. MRI lahko identificira kompresivne lezije, demielinizacijo in druge patološke spremembe. Računalniška tomografija (CT) in mielografija sta lahko koristna dodatka, zlasti v primerih, ko je MRI kontraindiciran ali ni na voljo.
Posebne preiskave, kot je elektromiografija (EMG), lahko oceni funkcionalno celovitost hrbtenjače in perifernih živcev, kar pomaga lokalizirati lezijo in oceniti resnost stanja.
Zdravljenje
Kot vemo, lahko številni vzroki povzročijo mielopatijo. Zato je mielopatijo težko zdraviti. Glavni cilj zdravljenja mielopatije je, da pri pacientu zmanjšamo bolečino in izboljšamo sposobnost bolnika, da nadaljuje z običajnim, vsakodnevnim življenjem.
Zdravljenje mielopatije je odvisno od osnovnega vzroka in resnosti simptomov. Konzervativno zdravljenje lahko vključuje fizikalno terapijo, farmakološke posege (kot so protivnetna zdravila, mišični relaksanti in analgetiki) in spremembo aktivnosti. Vendar konzervativno zdravljenje pogosto ne zadošča, ko je prisotna kompresija ali napredujoči nevrološki izpadi
Konzervativno, nekirurško zdravljenje mielopatije se lahko izkaže za enako učinkovito kot operacija, s smislu zmanjševanju bolečine in lajšanju simptomov. V idealnem primeru se bodo ti načini zdravljenja izkazali za dovolj učinkovite, da odpravijo potrebo po invazivnem kirurškem posegu ali ga vsaj odložijo, dokler se ne izkaže, da je nujno potreben za bolnika.
Za ljudi z zmerno do hudo mielopatijo, če se simptomi ne izboljšajo po štirih do šestih tednih nekirurškega zdravljenja ali če se ti simptomi poslabšajo celo z zdravljenjem, je operacija morda najboljša razpoložljiva rešitev.
