KAJ JE IŠIAS?
Kljub temu, da je raba besede »išias« precej uporabljena v vsakdanjem pogovornem jeziku, moramo razumeti, da ne gre za diagnozo, temveč, da je išias v resnici poimenovanje za skupek simptomov, ki večinoma kažejo na patologijo ishiadičnega živca. Gre za živec, ki je po premeru najdebelejši živec v našem telesu in hkrati tudi najdaljši. Izhaja iz lumbosakralnega pleksusa (to je pletež živcev v predelu ledvenega dela in medenice) in poteka po zadnjem delu stegna. Skrbi za motorno inervacijo tega dela telesa, njegova naloga je senzorična in motorična funkcija noge in stopala. To poenostavljeno pomeni, da skrbi za gibanje nog in stopal preko aktivacije mišic in hkrati prenaša informacije o občutenju, ki prihajajo iz noge.
Išias torej ni diagnoza ampak opis stanja, ki povzroča različne občutke in težave pri posamezniku. Nekateri avtorji navajajo, da poznamo dve vrsti išiasa, to je PRAVI IŠIAS in IŠIASU PODOBNA STANJA. Pri pravem išisasu gre za tip išiasa, kjer je neposredno prizadet živec ischiadicus, medtem ko pri išiasu podobnih stanjih gre za sorodne simptome povezane z ishiadičnim živcem ali pa skupino živcev, ki ga tvorijo.
POGOSTOST
Študije pravijo, da išias prizadane kar 40 procentov ljudi. Populacija, ki je najbolj izpostavljena tovrstnim težavam so moški v starostnem obdobju med 30-im in 50-im letom. Redkeje se pojavi pred 20-im letom. Večje tveganje za nastanek imajo tudi osebe po travmi na hrbtenici, z degenerativnimi spremembami sklepov in kosti, ter nosečnice.
DEJAVNIKI TVEGANJA
Poznamo kar nekaj dejavnikov tveganja za nastanek išiasa. Dejavniki tveganja pri katerih je večja možnost za nastanek išiasa vključujejo predvsem dejavnike povezane z nezdravim življenjskim slogom. Med dejavnike tveganja spadajo povečana telesna teža oz. debelost, fizična neaktivnost, kajenje, spol, starost, fizični stres na hrbtenico (kot je npr. dvigovanje uteži), pretekle poškodbe hrbtenice, psihološki stres, nekatere bolezni kot je sladkorna bolezen, ter delo, pri katerem prevladujejo ponavljajoča se gibanja (predvsem upogibanja v hrbtenici, pretežno stoječa ali sedeča dela).
VZROKI
Najpogostejši vzrok nastanka išiasa je lumbalna hernija, kjer gre za zdrs dela medvretenčnega diska iz normalne pozicije, ob čimer lahko pride do pritiska na živčno korenino. Išias lahko sledi tudi kot posledica:
- Spondilolisteze (pomeni zdrs zgornjega vretenca napram spodnjem, kar lahko utesni živec),
- spinalna stenoze (zožanje hrbteničnega kanala),
- malignih stanj,
- degenerativnih sprememb medvretenčnih ploščic,
- različnih poškodb,
- piriformis sindroma,
- nosečnosti.
SIMPTOMI
Simptomi, ki jih poimenujemo kot išias so ostra bolečina na zadnji strani ene noge, ki je močnejša od bolečine v ledveni hrbtenici in se praviloma širi po zadnji strani stegna do spodnjega dela kolena (lahko tudi nižje do prstov na nogi). Ob bolečini lahko občutimo še parastezije (to so nenavadni občutki iz telesa, kot je npr. mravljinčenje, zbadanje…), izgubo občutka v nogi, ter šibkost mišic. Lahko pride tudi do okvare refleksov noge. Pri hujših oblikah lahko pri določenih osebah pride do urinske inkontinence ali pa celo fekalne inkontinence. Zaradi resne poškodbe živca, išias v nekaterih primerih povzroča oteženo hojo, zaradi tako imenovanega padajočega stopala.
DIAGNOSTICIRANJE
Za diagnosticiranje išiasa je potreben podroben vpogled v pretekla bolezenska stanja pacienta, trenutno stanje in razni drugi podatki, kot so podatki o bolečini, družinska anamneza in drugo. V drugem delu pregleda se prične ocena pacienta, ki sestoji iz inspekcije in palpacije, testira se kostne in mehkotkine strukture, preveri se senzorika, biomehanika hoje in gibalni vzorci. Po potrebi se izvede tudi diagnostično slikanje: rentgen, magnetna resonanca ali računalniška tomografija.
ZDRAVLJENJE
Obstajata dve možnosti zdravljenja išiasa, to je konzervativno ali operativno. Rezultati kažejo, da pri večini pacientov (95%) lahko samo s konzervativno terapijo dosežemo izboljšanje išiasa do te mere, da pacienti nimajo več simtomov. Operativno zdravljenje pride v upoštev za hitrejše lajšanje bolečin, po neuspeli konzervativni terapiji, pri hudi mišični oslabelosti, ter ob hujših simptomatikah. Pri konzervativnem zdravljenju se poslužujemo medikamentozne terapije, kiropraktike, ter fizioterapije. Terapija traja od treh mesecev do enega leta, odvisno od vzroka išiasa, simptomatike, kako dolgo že traja in raznih drugih dejavnikov. Medikamentozno zdravljenje vključuje nesteroidna protivnetna zdravila, kortikosteroide, antidepresive, antikonvulzive, mišične relaksante in opioidne analgetike.
V fizioterapiji se osredotočimo predvsem na zmanjšanje bolečine, zmanjšanje vnetja, ter povečanje gibljivosti in mišične moči. Za dosego teh ciljev fizioterapevt izbire primerno metodo zdravljenja za vsakega posameznika, na podlagi začetne ocene stanja. Metode, ki jih uporabi za obravnavo so lahko manualna terapija, terapija s fizikalnimi agensi (uporaba elektroterapije, magnetoterapije, termoterapije…), ter kinezioterapija (uporaba gibanja v namen zdravljenja in sestoji iz vaj za povečanje mišične moči, raztezanj…). Fizioterapija ne samo da pomaga pri odpravljanju težav, ampak je koristna tudi kot preventiva pred tovrstnimi problemi.
