Ali ste že slišali za izraz teniški komolec in ste se spraševali kaj to je? V tokratni objavi izveste vse kar potrebujete o teniškem komolcu.
Kako torej pride do diagnoze teniški komolec?
Najprej si oglejmo samo strukturo našega komolca. Sklep je sestavljen iz treh kosti, to so nadlahtnica, podlahtnica in koželjnica. Če si pobližje ogledamo sestavo nadlahtnice, ugotovimo, da imamo na spodnjem delu na zunanji in notranji strani nadlahtnice dve grči. To sta epikondila nadlahtnice, na katera se prirašča kar nekaj mišic. Iz zunanjega epikondila izhajajo tiste mišice, ki iztegujejo naše zapestje in prste, medtem ko iz notranjega epikondila izhajajo mišice, ki zapestje in prste upogibajo. Pri teniškem komolcu so prizadete tetive mišic na zunanji strani nadlahtnice. Najpogosteje gre za prizadetost točno določene mišice, to je mišica extensor carpi radialis brevis.
Teniški komolec je ena izmed najpogostejših preobremenitvenih poškodb komolca. Glede na ime bi sklepali, da je diagnoza povezana s športniki, vendar je zelo pogosta še posebej pri ljudeh, ki opravljajo razna pisarniška dela (veliko dela za računalnikom). Značilen je tako za ženske kot za moške in prizadane nekje 3% populacije med 30im-50im letom starosti.
Med dejavnike, ki povečajo možnost za nastanek lateralnega epikondilitisa štejemo:
ponavljajoči se gibi roke- dvigovanje težjih predmetov
- nekateri športi
- nepravilna izvedba vaj in tehnik
- staranje
- poškodba komolca
- neravnovesja v mišicah…
Kakšni so simptomi teniškega komolca?
- Bolečina na zunanji strani komolca, ki se pojavi nenadno in se širi po zunanji strani podlahti do zapestja
- Bolečina se stopnjuje ob obremenitvi
- Oslabljena moč pri prijemanju predmetov
- Včasih se pojavi bolečina ponoči
- Navadno je prizadeta dominantna roka
- Simptomi praviloma trajajo od 6-12 tednov
Kako zdravimo teniški komolec?
V akutni fazi se poslužujemo fizioterapevtskih tehnik kot so krioterapija, termoterapija in elektroterapija za obvladovanje bolečine. Terapija je prilagojena vsakemu posamezniku individualno. V začetku se zmanjša oz. omeji aktivnosti, ki povzročajo poslabšanje stanja in svetovan je počitek. Fizioterapevt lahko po potrebi svetuje tudi imobilizacijo. Nato pričnemo z vadbami in manualnimi terapijami za čim hitrejšo rehabilitacijo pacienta.
