Senzorična motorična amnezija zavira kakovost in svobodo gibanja z zmanjšanjem nadzora in delovanja mišic in jo lahko definiramo kot: Delna ali popolna izguba naše sposobnosti zaznavanja ali gibanja naših mišic.
Mišice imajo samo dve funkciji, se KRČIJO in SPROŠČAJO, to je to! Tako da, če izgubite prostovoljni nadzor nad tema dvema funkcijama, izgubite prostovoljni nadzor nad rezultatom teh funkcij. Rezultat teh dveh funkcij je GIBANJE! Impulzi, ki sporočajo vašim mišicam, da se skrčijo ali sprostijo, prihajajo iz motorične skorje (polovica senzorične motorične skorje). Torej problem SMA ni strukturni problem v mišicah, ampak nevrološki dogodek, ki se pojavi v vaših možganih.
Tekom našega življenja se naši senzorno-motorični sistemi nenehno odzivajo na dnevne strese in travme s posebnimi mišičnimi refleksi. Ti refleksi, ki se večkrat sprožijo, ustvarjajo običajne mišične kontrakcije, ki jih ne moremo prostovoljno sprostiti. Te mišične kontrakcije so postale tako globoko nehotene in nezavedne, da se sčasoma ne spomnimo več, kako se prosto gibati. Rezultat je togost, bolečina in omejen obseg gibanja. Vse, kar zaznavamo v svetu zunaj naših teles, in vse, kar zaznavamo znotraj naših teles, pride v naše možgane prek senzoričnih živcev. Vse kar počnemo na svetu in vsak gib, ki ga naredimo, teče iz naših možganov po hrbtenici navzdol po motoričnih živcih.
Naš somatosenzorični sistem nam preko »propriocepcije« daje informacije o svetu v nas in lahko čutimo, kako se naši udi premikajo v prostoru, ter aferentne občutke finega dotika, temperature in bolečine. Te senzorične informacije so ločene, ko potujejo do možganov, in nobena informacija se nikoli ne izgubi. Možgani lahko uporabijo ta bogat nabor podatkov za ustvarjanje kompleksnega osebnega pomena in novih povezav za učenje. Dolgotrajne kronične mišične kontrakcije pa pogosto občutimo kot splošno bolečino v telesu, ker so senzorno-motorični nevroni voljne motorične skorje izgubili del svoje sposobnosti zaznavanja in morda ne moremo nadzorovati nekaterih mišic naše telo.
Thomas Hanna je to stanje poimenoval “senzorno-motorična amnezija” (SMA). Je zelo neprijeten občutek, da nekaterih delov telesa nimaš pod svojim nadzorom, kot da pripadajo drugi osebi ali pa so popolnoma zaspali. Tradicionalna medicina je na splošno sprejela idejo, da so dolgotrajne mišične kontrakcije normalen del procesa staranja. Bolečine v hrbtu, artritis, išias, skolioza, tendonitis, in mnoga druga kronična stanja so dejansko posledica nakopičenih ostankov fizičnega stresa, ki jih telo zadržuje med epizodami »boj ali beg«. Ko pride do fizičnih poškodb, kot so zlomljene kosti, poškodbe vratu in invazivne operacije, bo telo težilo k »zaščiti« teh področij z neuporabo, kar lahko povzroči tudi senzorično-motorično amnezijo.
Ko ponavljamo vzorce zaradi ponavljajočih se dejanj v naših vsakodnevnih dejavnostih ali zaradi nenadnega poškodbe ali zaščite pred poškodbami, se naši možgani včasih »zataknejo« v tem dejanju, tako da ta navajeni vzorec v našem nezavednem premakne izven našega prostovoljnega nadzora. Možgani še naprej pošiljajo signal za “krčenje” mišicam, čeprav dejanje ni več potrebno. To povzroči prekinitev povratne zanke v živčnem sistemu, zaradi česar možgani »pozabijo«, da je mišica skrčena. Za možgane je mišica sproščena in nobene količine masaže ali ukazovanja mišici, naj se “sprosti!” bo povzročilo ponovno vzpostavitev te povratne zanke. Tu lahko pomaga pandikulacija.
Pandikulacija pomaga vzpostaviti komunikacijo med možgani in mišicami. Je del naše propriocepcije – naše osebno zavedanje samega sebe. Če bi svojim mišicam preprosto rekli “sprostite se”, to je iz tretjeosebnega stališča, mišica tega sporočila nebi mogla sprejeti ali razumeti. Svojo propriocepcijo moramo uporabiti, da ponovno pridobimo prostovoljni nadzor nad našim mišičnim sistemom. Z globljim krčenjem v navajeni vzorec (v mišice, prizadete zaradi SMA), ponovno vzpostavimo komunikacijo znotraj živčnega sistema. Možgani so sposobni ponovno prepoznati nadzor nad krčenjem. S počasnim sproščanjem mišice iz te globoke kontrakcije možgani vzdržujejo povratno zanko do mišice in iz nje, ponastavijo raven tistega, kar prepoznajo kot “sproščeno” in “zakrčeno” mišico. To je pandikulacija.
KAKO SE RAZVIJE SENZORIČNA MOTORIČNA AMNEZIJA?
Senzorna motorična amnezija se lahko razvije na naslednje načine;
- Zaradi stresa (fizičnega in čustvenega)
- S fizičnimi travmami (operacije, poškodbe, padci, udarci)
- S ponavljajočimi se dejanji (delo za računalnikom, vožnja, igranje glasbila itd.)
- Zaradi pomanjkanja gibanja (sedeči način življenja)
Senzorično-motorično amnezijo je mogoče pozdraviti. Delovati pa moramo le znotraj naše kortikospinalne poti in se ne zanašati na naučene motorične programe. Z zavestno uporabo motoričnega korteksa skorje se lahko naučimo zaznavati in premikati kar smo pozabili. To od nas zahteva nekaj mentalnega napora, ker smo moramo nekaj ponovno naučiti, kar smo pozabili oz smo že znali in, da se ne zanašamo na znane programe. Če nismo previdni, se zlahka sprostimo v star in privzet motorični program. To je tisto, za kar gre za “somatsko učenje”: je počasno, premišljeno, zavestno delo, ki poteka predvsem skozi možgane. Somatsko učenje se ukvarja z uporabo senzorno-motorične povratne zanke ter počasnim in premišljenim reprogramiranjem funkcionalnih sistemov telesa.
