Mednarodno združenje za preučevanje bolečine (IASP) opredeljuje bolečino pri ljudeh kot »neprijetno senzorično in čustveno izkušnjo, povezano z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva».
- Bolečina je vedno osebna izkušnja, na katero v različni meri vplivajo biološki, psihološki in socialni dejavniki
- Bolečina in nocicepcija sta različna pojava. O bolečini ni mogoče sklepati zgolj na podlagi aktivnosti senzoričnih nevronov.
- Skozi svoje življenjske izkušnje posamezniki spoznavajo koncept bolečine
- Osebo, ki doživlja in poroča o bolečini, je potrebno razumeti in spošzovati
- Besedni opis je le eden od številnih vedenj za izražanje bolečine; nezmožnost komuniciranja ne izniči možnosti, da človek ali žival doživilja bolečino.
Preden razpravljamo o anatomskih in fizioloških osnovah za nastanek bolečine, je pomembno da poznamo razliko med nocicepcijo in bolečino. Nocicepcija se nanaša na obdelavo informacij o notranjem ali zunanjem okolju v perifernem in centralnem živčnem sistemu (CŽS), ki nastanejo z aktivacijo nociceptorjev. Škodljivi dražljaji, vključno s poškodbo tkiva, aktivirajo nociceptorje, ki so prisotni v perifernih strukturah in prenašajo informacije v dorzalni rog hrbtenjače. Od tam informacije nadaljujejo do možganskega debla in končno do možganske skorje, kjer nastane zaznavanje bolečine.
Nocicepcija
Škodljivi dražljaji so dogodki, ki poškodujejo ali ogrožajo poškodbe tkiv (npr. dražljaji rezanja, drobljenja ali pekočega) in aktivirajo specializirane senzorične živčne končiče, imenovane nociceptorji. Nocicepetorje, ki jih je leta 1906 prvi opisal Sherrington so v koži, v mišicah, sklepih, tetivah in notranjih organih. Sherrington je skoval izraz “nocicepcija”, da bi opisal zaznavanje
škodljivega dogodka s strani nociceptorjev. Nocicepcija torej predstavlja procesiranje informacij o notranjem ali zunanjem okolju v perifernem in centralnem živčnem sistemu, ki jih ustvari aktivacija nociceptorjev. Te informacije se obdelujejo na hrbtenični in supraspinalni ravni osrednjega živčnega sistema ter zagotavljajo podrobnosti o vrsti, intenzivnosti, lokaciji in trajanju škodljivih dogodkov.
Akutni škodljivi dražljaji (npr. toplota, mraz, mehanska sila ali kemična stimulacija) sprožijo nociceptorje. Akutna bolečina postane vnetna bolečina, ko škodljivi dražljaj vztraja dovolj dolgo, da omogoči nociceptivnim nevronom, da sprostijo svoje pro-vnetne markerje in senzibilizirajo ali aktivirajo odzivne celice v njihovem lokalnem okolju. Nociceptivna bolečina izhaja iz tkiv, ki so jih poškodovali fizični ali kemični dejavniki, kot so travma, operacija ali kemične opekline, medtem ko nevropatska bolečina izhaja iz bolezni ali poškodbe, posredovane neposredno na senzorične živce, kot je diabetična nevropatija, pasovec ali postherpetična nevralgija.
NOCICEPTIVNA BOLEČINA
Živčni končiči – nociceptorji pošljejo signale v centralni živčni sistem, ki jih možgani razvozlajo, kot bolečino.
NEVROPATSKA BOLEČINA
Je motnja v delovanju živčnega sistema ali poškodbe živca in bolezni živca.
Bolečina
Mednarodno združenje za preučevanje bolečine (IASP) opredeljuje bolečino pri ljudeh kot »neprijetno senzorično in čustveno izkušnjo, povezano z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva». Bolečina običajno vključuje škodljiv dražljaj ali dogodek, ki aktivira nociceptorje v telesnih tkivih, kateri prenašajo signale v centralni živčni sistem, kjer se obdelajo in ustvarijo več odzivov, vključno z “neprijetno čutno in čustveno izkušnjo”. Bolečina je produkt obdelave višjih možganskih centrov, medtem ko se lahko nocicepcija pojavi v odsotnosti bolečine. Na primer, posameznik, ki je utrpel popolno transekcijo hrbtenjače, lahko še vedno obdeluje informacije, ki jih prenašajo nociceptorji, toda ker informacij ni mogoče prenesti dlje od poškodbe, ki jo povzroči dražljaj, je malo verjetno, da občutil bolečino.
Bolečinska pot
Živčna vlakna, ki prenašajo bolečino, prodirajo skoraj v vsak del telesa. Ko jih stimulira poškodba, pošljejo električne signale z mesta dražljaja do hrbtenjače. Signali nato prečkajo hrbtenjačo in nadaljujejo do možganov. To prečkanje pomeni, da bolečina z ene strani telesa aktivira nasprotno strani možganov. Ko potujejo skozi podaljšano hrbtenjačo (lat. Medulla oblongata) v možgansko deblo, bolečinski signali sprožijo avtomatski telesni odziv. Signali nato pridejo do talamusa in se porazdelijo v različne regije možganov, kjer se nato obdelajo.
Bolečinski signali se prenašajo na več področij korteksa, kjer aktivirajo nevrone ki spremljajo stanje telesa. Dva taka področja so somatosenzorična skorja, ki možganom pove, iz katerega dela telesa bolečina izvira in insularni korteks – globoka guba, ki deli temporalni in čelni reženj. Drugo področje povezano z bolečino je sprednja stran cingularnega korteksa. To področje je še posebej pozorno na čustveni pomen bolečine in ugotavljanjem koliko ’pozornosti’ bi morala zahtevati poškodba.
Cingularni korteks je predel možganov, ki se ukvarja z določanjem koliko pozornosti dobi bolečinski dražljaj. Ljudje lahko razvijejo sposobnost zmanjšanja aktivnosti v tej regiji tako, da se nauči preusmeriti pozornost stran od dražljaja bolečine in ustvariti analgezični učinek. Uporaba virtualne resničnosti je pomagala pri odvračanju pozornosti stran od bolečine.
PLACEBO IN NOCEBO
Bolečina se lahko poveča ali zmanjša na način kako razmišljamo o njej. Da verjamemo v to, da s kirurškim posegom oz zdravilom bolečino lajšamo, lahko pomaga ublažiti bolečino. To je znan kot placebo učinek. Pričakovanje, da bo bolečina nerešljiva naredi nasprotno, znano kot nocebo učinek.
Nevropatska bolečina
Občutimo jo kot pekočo bolečino ali občutek hladu, kot mravljinčenje, občutek nenehnega zbadanja s številnimi iglicami ali občutek električnih sunkov. Prizadeti del je lahko ob tem v celoti manj občutljiv, otrpel. Pojavlja se lahko kot nenormalen, boleč občutek na sicer neboleč dražljaj, ko bolečino sproži že blag dotik (alodinija). Dražljaj, ki bi normalno povzročil blago bolečino, lahko sproži zelo hudo ali neznosno bolečino (hiperalgezija). Bolečina je lahko stalna ali pa prihaja v navalih in napadih. Pogosto je nevropatska bolečina hujša ponoči in povzroča hude motnje spanja
Možgani in bolečina
Del vloge višjih predelov možganov je moduliranje bolečine. Živčni signali, ki potujejo iz možganov v telo prekinja bolečina signali, ki potujejo navzgor od mesta poškodbe, preden dosežejo možgane. to zmanjša število bolečinskih signalov dosežejo možgane in s tem količino občutene bolečine. Tudi naše misli, pričakovanja in čustva močno vpliva na stopnjo, do katere človeka »boli« bolečina. Ljudje lahko z usmerjanjem zavestno vpliva na bolečino stran od tega ali si predstavljanje tega so brez bolečin. Intenzivno zamišljeno izkušnje generirajo skoraj enake možgane dejavnost do enakovredne “prave” izkušnje, zato lahko namišljeno stanje fizične lahkotnosti doseči tudi kot bolečinska vlakna v telesu se stimulirajo.
⁕ Čeprav so možgani odgovorni za doživljanje bolečine, sami bolečine ne občutijo, ker ne vsebujejo bolečinskih receptrojev.⁕
Prenesena bolečina
Prenesena bolečina se pojavi, ko živčna vlakna iz območij kjer je visok senzorični vnos (kot je koža) in živčna vlakna iz območij nizkega senzoričnega vnosa (kot so notranji organi) vstopijo v hrbtenjačo na istem mestu. Ker možgani pričakujejo, da bo prejeli podatke iz visoko senzoričnih območij si napačno razlaga lokacijo bolečine.
SRČNI INFARKT
Živci, ki signalizirajo bolečino iz srca se združujejo s tistimi iz roke ko vstopajo v hrbtenjačo. Možgani interpretirajo signale kot prihajajoče iz roke kot pa iz srca.
