Članek ponuja pregled hormonskih sistemov, vključenih v regulativne procese. Najprej so povzete nekatere osnovne značilnosti hormonsko posredovane komunikacije v telesu, nato pa je podan pregled različnih žlez, ki sodelujejo pri teh procesih, in glavni hormoni, ki jih proizvajajo.
Endokrini sistem je nadzorni sistem žlez z notranjim izločanjem (endokrinih žlez), ki izločajo kemijske prenašalce, imenovane hormone. Ti krožijo po telesu v krvožilnem sistemu in tako vplivajo na delovanje oddaljenih organov. V endokrini sistem ne uvrščamo tako imenovanih eksokrinih žlez, ki imajo svoja izvodila na zunanjih ali notranjih površinah organizma (npr. sluznične žleze, znojnice ali žleze v gastrointestinalnem traktu). Endokrini sistem je zapletena mreža žlez in organov. Uporablja hormone za nadzor in usklajevanje presnove vašega telesa, ravni energije, reprodukcije, rasti in razvoja ter odziva na poškodbe, stres in razpoloženje. Podoben je živčnemu sistemu, saj ima ključno vlogo pri nadzoru in uravnavanju številnih telesnih funkcij. Toda za razliko od živčnega sistema namesto živčnih impulzov in nevrotransmiterjev uporablja hormone.
Da bi telo pravilno delovalo, morajo njegovi različni deli in organi komunicirati med seboj, da se zagotovi vzdrževanje stalnega notranjega okolja (homeostaze). Na primer niti telesna temperatura niti ravni soli in mineralov (elektrolitov) v krvi ne smejo nihati čez vnaprej določene meje. Komunikacija med različnimi predeli telesa je prav tako bistvenega pomena, da se organizem ustrezno odzove na vse spremembe v notranjem in zunanjem okolju. Dva sistema sta zato tukaj, da pomagata zagotoviti komunikacijo: živčni sistem in hormonski (nevroendokrini) sistem. Živčni sistem na splošno omogoča hiter prenos informacij med različnimi deli telesa. Nasprotno pa je hormonska komunikacija, ki temelji na proizvodnji in sproščanju hormonov iz različnih žlez ter na transportu teh hormonov po krvnem obtoku, bolj primerna za situacije, ki zahtevajo bolj razširjene in dolgotrajnejše regulativne ukrepe. Tako se komunikacijska sistema dopolnjujeta. Poleg tega oba sistema sodelujeta: dražljaji iz živčnega sistema lahko vplivajo na sproščanje določenih hormonov in obratno.
Na splošno hormoni nadzorujejo rast, razvoj in metabolizem telesa, elektrolitsko sestavo telesnih tekočin in razmnoževanje.
Kaj so hormoni?
Hormoni so molekule, ki jih proizvajajo endokrine žleze, vključno s hipotalamusom, hipofizo, nadledvičnimi žlezami, spolnimi žlezami (testisi in jajčniki), ščitnico, obščitničnimi žlezami in trebušno slinavko. Izraz “endokrini” pomeni, da se kot odgovor na posebne dražljaje produkti teh žlez sprostijo v krvni obtok. Hormoni se nato po krvi prenašajo do ciljnih celic. Nekateri hormoni imajo le nekaj specifičnih ciljnih celic, medtem ko drugi hormoni vplivajo na številne tipe celic po telesu.
Regulacija hormonov
Da se ohrani homeostaza telesa je potrebno proizvodnjo in izločanje hormonov strogo nadzorovati. Da bi dosegli ta nadzor, se moramo zavedati, da številnih telesnih funkcij ne uravnava en sam hormon, ampak več hormonov, ki uravnavajo drug drugega. Na primer za številne hormonske sisteme hipotalamus izloča tako imenovane sproščajoče hormone, ki se po krvi prenašajo v hipofizo. Tam sproščajoči hormoni inducirajo nastajanje in izločanje hormonov hipofize, ki se nato s krvjo prenašajo v ciljne žleze (npr. nadledvične žleze, spolne žleze ali ščitnico). V teh žlezah medsebojno delovanje hipofiznih hormonov z njihovimi ciljnimi celicami povzroči sproščanje hormonov, ki končno vplivajo na organe, na katere cilja hormonska kaskada.
Stalne povratne informacije od ciljnih žlez do hipotalamusa in hipofize zagotavljajo, da aktivnost vključenega hormonskega sistema ostane znotraj ustreznih meja. Tako v večini primerov obstajajo mehanizmi negativne povratne zveze, s katerimi hormoni, ki jih sproščajo ciljne žleze, vplivajo na hipofizo in/ali hipotalamus. Ko so dosežene vnaprej določene ravni teh hormonov v krvi, hipotalamusu in/ali hipofizi, se prenehajo sproščati hormoni in posledično se kaskada izklopi. V nekaterih primerih se pojavi tako imenovana povratna zanka kratke zanke, pri kateri hipofizni hormoni neposredno delujejo nazaj na hipotalamus.
Hipotalamus
Hipotalamus je majhna regija v možganih, ki tehta 4 grame in zavzema 0,4 odstotka celotne prostornine možganov. Nadzoruje številne telesne funkcije, vključno s prehranjevanjem in pitjem, spolnimi funkcijami in vedenjem, krvnim tlakom in srčnim utripom, vzdrževanjem telesne temperature, ciklom spanja in budnosti ter čustvenimi stanji (npr. bolečina, jeza in užitek). Hipotalamus je žleza, ki povezuje živčevje in hormonski sistem. Hipotalamus sprejema dražljaje iz možganov in nadzoruje delovanje hipofize.
Hipofiza
Hipofiza je žleza, velika približno kot majhna frnikola in se nahaja v možganih neposredno pod hipotalamusom. Je zadolžena za uravnavanje delovanja mnogih drugih, njej podrejenih, endokrinih žlez. Hipofiza je sestavljena iz dveh delov: sprednje hipofize in zadnje hipofize. Sprednji reženj hipofize se imenuje adenohipofiza in je sestavljena iz pravega žleznega tkiva, v njenih celicah pa nastajajo različni hormoni. Zadnji reženj hipofize je nevrohipofiza, kjer hormoni ne nastajajo, sam predel pa je namenjen shranjevanju in sproščanju hormonov, nastalih v hipotalamusu.
Epifiza
Epifiza ali češerika proizvaja hormon melatonin, ki pomaga vzdrževati dnevno-nočni ritem in uravnava reproduktivne hormone. Češerika tudi prevaja živčne signale iz simpatičnega živčnega sistema v hormonske signale. Ne le da pomaga našemu telesu zaznavati noč in dan, temo in svetlobo, budnost in spanje, odgovorna je tudi za prehajanja v različna življenjska obdobja: recimo iz otroštva v puberteto.
Hormon melatonin zavira sproščanje reproduktivnih hormonov hipofize, kar vpliva na moške in ženske reproduktivne organe. Na ta način melatonin – in s tem epifiza – uravnava spolni razvoj.
Epifiza se nahaja globoko v središču možganov in predvsem zanimiva je njena povezava s svetlobo. Mistične in ezoterične duhovne tradicije učijo, da češerika služi kot metafizična povezava med fizičnim in duhovnim svetom. Simbol češerike lahko, če smo pozorni, srečamo v različnih verstvih in religijah, kjer je vselej povezan z razsvetljenjem.
Nadledvična žleza
Nadledvične žleze so majhne strukture, ki se nahajajo na vrhu ledvic. Strukturno so sestavljene iz zunanje plasti (tj. skorje) in notranje plasti (tj. medule). Skorja nadledvične žleze proizvaja številne hormone, predvsem kortikosteroide. Korteks je tudi vir majhnih količin spolnih hormonov; te količine pa so nepomembne v primerjavi s količinami, ki jih običajno proizvajajo jajčniki in testisi. Medula nadledvične žleze proizvaja dve snovi – adrenalin in noradrenalin – ki se sproščata kot del odziva na boj ali beg na različne stresne dejavnike. Primarni glukokortikoid pri ljudeh je kortizol, ki pomaga nadzorovati presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in lipidov. Na primer kortizol poveča raven glukoze v krvi s spodbujanjem glukoneogeneze v jetrih in spodbuja tvorbo glikogena (tj. molekule, ki služijo kot oblika shranjevanja glukoze) v jetrih. Poleg teh presnovnih aktivnosti kortizol ščiti telo pred škodljivimi učinki različnih stresnih dejavnikov, vključno z akutno travmo, večjo operacijo, hudimi okužbami, bolečino, izgubo krvi, hipoglikemijo in čustvenim stresom.
Ščitnica
Ščitnica, ki je sestavljena iz dveh režnjev, se nahaja pred sapnikom, tik pod glasovno enoto ali grlom. Žleza proizvaja dva strukturno sorodna hormona, in sicer tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), ki sta jodirana derivata aminokisline tirozin. Oba hormona se skupaj imenujeta “ščitnični hormon”. Ščitnični hormon na splošno služi za povečanje metabolizma skoraj vseh telesnih tkiv. Na primer ščitnični hormon spodbuja proizvodnjo določenih beljakovin, ki sodelujejo pri ustvarjanju toplote v telesu, kar je ključnega pomena za vzdrževanje telesne temperature v mrzlih podnebjih. Poleg tega ščitnični hormon spodbuja številne druge presnovne procese, ki vključujejo ogljikove hidrate, beljakovine in lipide, ki pomagajo pri ustvarjanju energije, potrebne za telesne funkcije. Poleg teh presnovnih učinkov igra ščitnični hormon bistveno vlogo pri razvoju osrednjega živčnega sistema v poznih fetalnih in zgodnjih poporodnih razvojnih fazah. Poleg tega ima ščitnični hormon podoben učinek kot rastni hormon na normalno rast in zorenje kosti. Ščitnični hormon je potreben za normalen razvoj zob, kože in lasnih mešičkov ter za delovanje živčnega, kardiovaskularnega in prebavnega sistema.
Obščitnica
Obščitnične žleze so štiri telesa v velikosti graha, ki se nahajajo za ščitnico in proizvajajo obščitniški hormon (PTH). Ta zvišuje raven kalcija v krvi, kar pomaga vzdrževati kakovost kosti in zadostno oskrbo s kalcijem, ki je potreben za številne funkcije v telesu (npr. gibanje mišic in prenos signalov znotraj celic). PTH spodbuja tudi sproščanje shranjenega kalcija iz kosti in resorpcijo kosti, kar oboje poveča raven kalcija v krvi. Nenazadnje PTH spodbuja absorpcijo kalcija iz hrane v prebavnem traktu. V skladu z osrednjo vlogo PTH pri presnovi kalcija sproščanja tega hormona ne nadzirajo hormoni hipofize, ampak ravni kalcija v krvi. Tako nizke ravni kalcija spodbujajo sproščanje PTH, medtem ko jih visoke ravni kalcija zavirajo. Če je obščitniškega hormona preveč, kosti postanejo krhke, saj spodbuja sproščanje kalcija iz kosti.
Trebušna slinavka
Trebušna slinavka se nahaja v trebušni votlini, za želodcem, in opravlja dve popolnoma različni funkciji. Prvič deluje kot eksokrini organ, saj večina celic trebušne slinavke proizvaja različne prebavne encime, ki se izločajo v črevesju in so bistveni za učinkovito prebavo hrane. Drugič pa trebušna slinavka služi kot endokrini organ, ker določene celične skupine (Langerhansovi otočki) proizvajajo dva hormona – insulin in glukagon – ki se sproščata v kri in igrata ključno vlogo pri uravnavanju glukoze v krvi. Insulin se proizvaja v beta celicah Langerhansovih otočkov. Njegov glavni namen je zniževanje ravni glukoze v krvi. Pravzaprav je insulin edini hormon v telesu, ki znižuje krvni sladkor. V ta namen inzulin spodbuja nastanek oblik shranjevanja energije (npr. glikogena, beljakovin in lipidov) in zavira razgradnjo teh shranjenih hranil. V skladu s tem so tarčni organi insulina predvsem tisti, ki so specializirani za shranjevanje energije, kot so jetra, mišice in maščobno tkivo. Drugi hormon trebušne slinavke, ki uravnava krvni sladkor, je glukagon, ki nastaja v alfa celicah Langerhansovih otočkov. Glukagon poveča raven glukoze v krvi; zato so njegovi glavni učinki na splošno nasprotni učinkom insulina. Na primer glukagon poveča razgradnjo glikogena in glukoneogenezo v jetrih ter razgradnjo lipidov in beljakovin. Sproščanje glukagona uravnavajo številni enaki dejavniki kot sproščanje insulina, vendar včasih z nasprotnim učinkom. Tako zvišanje ravni glukoze v krvi spodbuja sproščanje insulina, vendar zavira sproščanje glukagona.
Spolne žleze
Spolne žleze (jajčniki in testisi) opravljajo dve glavni funkciji. Proizvajajo zarodne celice (jajčne celice v jajčnikih in semenčice v testisih) in spolne žleze sintetizirajo steroidne spolne hormone, ki so potrebni za razvoj in delovanje tako ženskih kot moških reproduktivnih organov in sekundarnih spolnih značilnosti (npr. porazdelitev telesnih dlak pri odraslih, kot so dlake na obrazu pri moških) kot tudi za nosečnost, porod in dojenje. Obstajajo tri vrste spolnih hormonov; vsak z različnimi funkcijami:
(1) estrogeni (npr. estradiol), ki imajo feminizirajoče učinke;
(2) gestageni (npr. progesteron), ki vplivajo na maternico v pripravi na in med nosečnostjo;
(3) androgeni (npr. testosteron), ki imajo maskulinizirajoče učinke.
Poleg reproduktivnih funkcij imajo spolni hormoni številne pomembne vloge v telesu. Vplivajo na primer na presnovo ogljikovih hidratov in lipidov, na srčno-žilni sistem ter na rast in razvoj kosti.
V naši kliniki Method Rebika Healthy vam omogočamo na področju hormonskega ravnovesja:
- HiTop terapijo: gre za terapijo, ki preko aktivacije celic vnese v telo energijo, katere produkt je splošna vitalizacija telesa in izboljšanje metabolizma celic.
- Bioterapija: je naravni cikel zdravljenja, s katero harmoniziramo neuravnovešene energijske frekvence, ki so posledica bolezenskih stanj,
- Hiperbarična kisikova komora: je zdravljenje z vdihavanjem kisika v nadtlaku, ki s povečanjem cirkulacije, kisika in hranil doseže celotno telo.
- Iridiologija: je naravna terapija, ki proučuje šarenico, v kateri se odraža psihofizično stanje osebe. Z raziskovanjem očesa lahko iridiologi razkrijejo celotno zdravstveno stanje pacienta in njegove nagnjenosti k spodaj opisanim boleznim in morebitnim nadaljnjim problemom.
Za dodatne informacije smo vam na voljo na telefonski številki 040 900 648. V naši kliniki vam omogočamo brezplačni prvi posvet in pregled.
