Hrbtenica predstavlja glavno oporo v telesu, skrbi za pokončno držo, lahko se upogibamo, zasučemo, in ob vsem tem varuje našo hrbtenjačo pred poškodbami. S pomočjo ostalih podsistemov kot so mišice, kosti, ligamenti, ter živci tvori celoto, ki nas v pravem pomenu besede “drži pokonci”. Če pride do okvare kateregakoli sistema, lahko pride do porušenja ravnovesja in posledično do bolečin in raznih težav. Ena izmed težav, ki se lahko posamezniku pripeti je hernija diska. Za lažje razumevanje kaj pomeni hernija diska, si bomo najprej pogledali kako je sama hrbtenica sploh sestavljena.
Hrbtenico sestavlja skupno 33 do 34 vretenc, le te lahko delimo na 5 različnih segmentov: vratna hrbtenica, prsna hrbtenica, ledvena hrbtenica in križnica ter trtica (pri zadnjih dveh segmentih so vretenca zarasla skupaj). Hrbtenica je navzpred in navzad ukrivljena, če je ukrivljena naprej to poimenujemo lordoza, ukrivljenost navzad pa kifoza. To so naravne krivine hrbtenice, ki tvorijo obliko podobno črki S. Poznamo ledveno in vratno lordozo, ter prsno in križno kifozo.
Če si pogledamo vsak posamičen segment hrbtenice, opazimo da se vretenca razlikujejo po njihovi vlogi. Glavna vloga vratnih vretenc je, da podpirajo glavo. Vratno hrbtenico sestavlja natanko 7 vretenc, od tega sta atlas in axis (prvo in drugo vretence) med bolj znanimi, namreč od drugih vretenc se med drugim razlikujeta tudi po svoji specifični obliki in hkrati prispevata k tem, da je vratna hrbtenica najbolj gibljiv segment hrbtenice. S 7-im vratnim vretencem je povezano prvo torakalno (prsno) vretence. Torakalnih vretenc je 12 in njihova glavna funkcija je, da zavarujejo srce in pljuča, ter podpirajo rebra. Če se od 12. vretenca pomaknemo navzdol pridemo do ledvene hrbtenice, ki jo sestavlja 5 ledvenih vretenc. Ledvena vretenca nosijo težo celega telesa, zaradi česar se vretenca tudi po obliki in strukturi razlikujejo od preostalih, so večja in debelejša. Ledvena hrbtenica je povezana s križnico. To je kost, ki je sestavljena iz 5-ih spojenih vretenc in se povezuje s kolčnicama, skupaj tvorijo medenico. Na koncu sledi še trtica, le ta pa je sestavljena iz 3-5-ih vretenc, ki so prav tako spojena skupaj.
Čeprav so si vretenca po obliki med sabo različna, so si v osnovi po delih, ki vretence sestavljajo podobna. Vretence je sestavljeno iz naslednjih delov:
● telo vretenca
● pedikel
● lamina
● trnasti odrastek
● stranski odrastek
● hrbtenični kanal (odprtina preko katere poteka hrbtenjača)
Med samimi vretenci se nahajajo medvretenčne ploščice, le te so sestavljene iz dveh delov to je želatinasto jedro in čvrst vezivni obroč. Medvretenčni diski imajo zelo pomembno nalogo, to je blažitev sil, ki obremenjujejo hrbtenico, delujejo kot amortizerji. Z leti medvretenčne ploščice zgubijo sposobnost absorbcije vode, pričnejo se tanjšati in vezivni obroč prične pokati. Želatinasto jedro lahko prodira v vezivni obroč, le ta se nato izboči ali pa celo predre. To stanje, kjer medvretenčna ploščica ni v svoji naravni legi imenujemo hernija diska.
Kako pogosta je hernija diska?
Pojavnost hernije diska je nekje 5 do 20 oseb na 1000 odraslih. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti, vendar se najpogosteje pojavlja med 25. in 45. letom. Kar se tiče spola, raziskave kažejo, da je več moških s hernijo diska. Zelo pogosta je hernija medvretenčnih ploščic v ledvenem predelu, medtem ko v vratnem predelu hrbtenice pride do hernije le nekje v 8%. V ledvenem predelu je najpogosteje prizadeti segment L4/L5 in L5/S1.
Vzroki za nastanek
Kot je bilo že omenjeno vzroki za nastanek hernije medvretenčnega diska tičijo v degenerativnih spremembah. Eden izmed vzrokov je lahko tudi poškodba hrbtenice, vendar redkeje. Razlog se lahko skriva tudi v ponavljajočih se dalj časa trajajočih gibih, ki povzročajo velike obremenitve na hrbtenico.
Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja za nastanek hernije diska so naslednji: ● starost
● nepravilna tehnika dvigovanja
● prekomerna telesna teža
● ponavljajoče se aktivnosti
● neaktiven življenjski slog
● kajenje
● genetske predispozicije
Opredelitev hernije diska
Glede na stopnjo zdrsa medvretenčne ploščice poznamo štiri oblike:
● izbočenje diska (slika B) – se zgodi, ko jedro diska pritiska ob vezivni obroč in se le ta deformira. Lahko se deformira simetrično ali asimterično.
● protruzija (slika C) – jedro diska prodrira v vezivni obroč, izbočenje zunanjega dela medvretenčne ploščice.
● ekstruzija (slika D) – del jedra predre vezivni obroč, vendar ostaja v stiku s sredino jedra.
● sekvestracija (slika E) – pride do popolnega pretrganja vezivnega obroča in dela jedra, odtrgani del postane prosto telo.
Hernije medvretenčne ploščice ločimo tudi glede na smer herniacije, to je navzad in vstran (posterolateralno), centralno (posteriorno), ali pa vstran (lateralno).
Klinična slika
Hernija diska ni nujno, da je simptomatska. Nekje 24% pacientov s hernijo diska nima nobenih težav. Simptomi so prav tako odvisni od mesta nastanka hernije in kateri predel je prizadet. Simptomi se navadno izražajo enostransko. Značilna je sevalna bolečina v roko ali nogo. Če je hernija nastala v ledvenem predelu in pritiska na živec, se bolečina širi od zadnjice do prstov na nogah, če pa je nastala v vratnem predelu, seva bolečina v roko do prstov na dlani. V teh predelih se prav tako lahko občuti mravljinčenje, izguba občutka, mišična oslabelost, ter ugasli refleksi. En izmed resnejših, a redkih simptomov je cauda equina sindrom, ki se pojavi ob pritisku medvretenčnega diska na predel hrbtenjače, ki skrbi za nadzor uriniranja in odvajanja blata. Ob pojavu teh simptomov, moramo nemudoma do zdravnika. V takem primeru je nujna tudi operacija.
Diagnosticiranje
Najprej se naredi pregled preteklih bolezenskih stanj in simptomov pacienta, kateremu sledi pogovor o trenutnem stanju. Nato sledi telesni pregled, kjer bo specialist s pomočjo testov, opažanja in palpiranja ocenil stanje. S pomočjo diagnostičnega slikanja kot je rentgen, CT ali MR se diagnoza potrdi.
Zdravljenje
Zdravljenje je lahko konzervativno ali operativno. Konzervativno zdravljenje vključuje počitek, nesteroidna protivnetna zdravila, epiduralne steroidne injekcije, ter fizioterapija. V fizioterapiji pride v upoštev kinezioterapija (tehnike sproščanja, vaje za povečanje gibljivosti, za povečanje moči, povečanje mišične vzdržljivosti…) termoterapija, elektroterapija, ter druge metode in tehnike. V 60% do 90% primerih lahko s konzervativno terapijo uspešno vplivamo na izboljšanje stanja.
